O psihoterapiji

Psihoterapija je zdravljenje človekovih čustvenih in vedenjskih težav ter neprijetnih zapletov v medosebnih odnosih. Psihoterapija poteka skozi pogovor in temelji na zaupanju ter medsebojnem spoštovanju sogovornikov.

V psihoterapevtskem procesu terapevt z različnimi doživljajskimi, kognitivnimi, vedenjskimi in metaforičnimi metodami pomaga klientu doseči želeno spremembo. V psihoterapijo se običajno vključujejo ljudje z diagnosticiranimi psihološkimi motnjami, npr., z različnimi vrstami anksioznih motenj in depresij, osebnostnih motenj, motenj hranjenja, raznih odvisnosti, itd. Psihoterapevt dela z ljudmi na osnovi psiholoških teorij osebnosti, od njega pa se zahteva tudi dobro poznavanje psihopatologije ter obvladovanje temeljnih principov biološkega in psihosocialnega zdravljenja duševnih motenj, ki so opredeljene v psihiatričnih klasifikacijah.

Razvoj psihoterapije

Zgodba o psihoterapiji se začenja z življenjskim projektom dunajskega zdravnika Sigmunda Freuda, ki je pri delu z nevrotičnimi in psihotičnimi pacienti razvil temelje psihoanalize. Ob psihoanalizi,  ki je proučevala vplive zgodnjih otroških doživetij na človekovo osebnost in nastanek psiholoških motenj, se je v začetku prejšnjega stoletja razvijala tudi vedenjska psihologija, ki je imela svoje gnezdo v Sovjetski zvezi in kasneje tudi v ZDA. Vedenjska psihologija je proučevala temeljne mehanizme in zakonitosti človekovega učenja, ki ima pomemben vpliv v razvoju in vzdrževanju posameznikovih disfunkcionalnih doživljanj in vedenj.

Ob psihoanalitični in vedenjski paradigmi so na utemeljitev in rast raznolikih psihoterapevtskih pristopov pomembno vplivale psihološke teorije osebnosti, razne filozofske epistemologije, humanistična gibanja, številne sociološke konceptualizacije družbe in delovanja sistemov ter spoznanja medicinske in nevropsihološke znanosti. Posamezne psihoterapevtske šole so torej zrasle iz bogate zakladnice človekovega spoznavanja in znanj, ki so se nakopičila v tisočletjih.

Najvidnejši psihoterapevtski pristopi v zadnjih desetletjih so: kognitivna terapija, vedenjska terapija, sistemska terapija, psihoanaliza in njene izpeljanke (na primer razvojna analitična terapija), nevrolingvistično programiranje, transakcijska analiza, gestalt terapija, racionalno emotivna terapija, realitetna terapija, logoterapija, globinsko psihološka terapija, itd.

Ljudje smo kompleksna bitja in živimo v zapletenem okolju, zato nobena psihološka, psihoterapevtska ali kakšna druga teorija ne more v celoti in konsistentno pojasniti ali celo zanesljivo napovedovati značilnosti posameznikovega doživljanja in vedenja. Posamezni psihoterapevtski pristopi običajno poudarjajo in spreminjajo le določen aspekt človekovega doživljanja in delovanja. Strokovnjaki, ki nudijo profesionalno pomoč ljudem v čustveni stiski, se tega dobro zavedajo, zato so se v zadnjih desetletjih razvili eklektični in integrativni psihoterapevtski pristopi, ki združujejo teorije in metode različnih psihoterapevtskih šol. Na splošno je za razvoj sodobne psihoterapije značilen trend integracije dveh ali več psihoterapevtskih pristopov, kar daje psihoterapevtu širino in fleksibilnost pri delu z ljudmi in ga hkrati osvobaja rigidnosti in zaverovanosti v eno in edino pravilno teorijo/metodo. Tako na svetovni in slovenski psihoterapevtski sceni obstaja množica psihoterapevtskih šol, ki se v samem nazivu opredeljujejo kot integrativne (na primer integrativna relacijska terapija, integrativna gestalt terapija, itd).

Pomembna značilnost tradicionalnih psihoterapevtskih pristopov, ki so se razvijali v prejšnjem stoletju je, da se v obravnavi človekovih težav usmerjajo predvsem v patologijo. Ukvarjajo se s tem, kaj je v človekovi osebnosti ali odnosih narobe, česa nekdo ne dela prav in bi moral drugače, predvsem pa se osredotočajo na zanemarjanja, travme ali zlorabe, ki jih je posameznik doživel v otroštvu. Pretekle travme so po teh teorijah poglaviten vir človekovih psihičnih težav v sedanjosti. Takšni usmeritvi tradicionalnih psihoterapevtskih teorij je v veliki meri botroval zahodnjaški medicinski model, ki je usmerjen v patologijo, saj se je psihoterapija pogosto prakticirala v institucionalnih okvirih psihiatrije.  V takih okvirih je temeljno vprašanje: »Kaj gre narobe?«
Če sledimo logiki, ki je osredotočena na problem, se začnemo nujno ukvarjati z negativnim doživljanjem in vedenjem, zato ni nič čudnega, če kdaj pa kdaj kdo, ki je prišel v psihoterapijo v precej slabi koži, postane še bolj depresiven. Zaradi mentalnega filtra, ki je usmerjen na simptome ali na iskanje njihovih vzrokov, zanemarjamo vse tisto, kar je v človekovem življenju dobro, pozabljamo na posameznikove potenciale in zdrave veščine reševanja težav, ki jih je v preteklosti že s pridom uporabljal. Predvsem v psihodinamskih pristopih je poudarek na osebni zgodovini posameznika, ki je odraščal ob nezdravih postopkih in vzgojnih prijemih neveščih ali motenih staršev. Sociološki dejavniki so pri tem zanemarjeni. Težišče proučevanja je intrapsihično dogajanje, notranji konflikti in disfunkcionalni introjekti, ki s svojimi pravili in zahtevami človeku povzročajo težave v vsakdanjem življenju in medosebnih odnosih.

Nov veter v obravnavi človeških psiholoških težav je zavel v drugi polovici prejšnjega stoletja z razmahom družinskih psihoterapij, ki imajo v svojem ozadju zelo različne teorije – od psihoanalize, teorije sistemov do kibernetike in konstruktivizma. Za družinske terapije je značilno, da se ukvarjajo s spreminjanjem medosebnih odnosov. V razumevanju psiholoških motenj so družinske terapije v primerjavi z nekaterimi psihološkim in psihoterapevtskimi teorijami osebnosti dokaj heretične, saj jih ne zanimajo vzroki motenj, ampak je v ospredju vprašanje, kako se motnje vzdržujejo. Izrazito so usmerjene k de-patologizaciji človekovih čustvenih težav in se usmerjajo na vire – to je človekove sposobnosti, veščine, zdrave strategije reševanja problemov, pretekle prijetne ali neprijetne izkušnje, ki lahko posamezniku, paru ali družini pomagajo pri doseganju terapevtskih ciljev. Prav tako so pomembni tudi zunanji viri, na primer posameznikova socialna mreža, ugodne življenjske okoliščine in podobno.
Modernejši terapevtski pristopi se ukvarjajo s vprašanjem: »Kaj deluje?« in so večinoma usmerjeni na sedanjost in prihodnost. V terapevtskem procesu so pomembni konkretno opredeljeni cilji, terapevt in klient pa sta na poti uresničevanja dogovorjenega cilja sodelavca, ki se ukvarjata z rešitvijo problema in ne s problemom samim.

Beri dalje

Psihološko svetovanje

Strokovnjaki, ki nudijo psihološko pomoč, pogosto ločujejo psihoterapijo (angl. psychotherapy) in psihološko svetovanje (angl. counselling).

V zadnjih treh desetletjih pa je iz vrst strokovnjakov na področju organizacijske psihologije in managementa izšla tudi dejavnost osebnega svetovanja oziroma usmerjanja (angl. coaching).  Coaching se običajno ne prevaja v slovenščino, ker ne moremo najti ustreznega izraza. Coach je trener.

Tako kot v psihoterapiji se tudi v psihološkem svetovanju in coachingu ukvarjamo s spreminjanjem posameznikovega doživljanja in vedenja, vendar pa se v svetovalni proces in coaching (za razliko od psihoterapije) praviloma vključujejo ljudje z običajnimi življenjskimi težavami, kot so razni vzgojni problemi, težave v partnerskih in družinskih odnosih, osebnostne krize, težave na profesionalnem področju, itd.

Tako pri psihološkem svetovanju kot pri coachingu ne gre za preprosto dajanje nasvetov posamezniku, ki je poiskal profesionalno pomoč. Za obe dejavnosti je značilno suportivno vodenje in uporaba psiholoških tehnik in metod, ki človeku pomagajo razvijati različne perspektive gledanja na problem, ga usmerjajo k rešitvi problema in spreminjajo posameznikov pogled na svet, sebe in druge.

Nekoč je med psihologi in psihiatri prevladovalo prepričanje, da psihološko svetovanje in coaching predstavljata le suportivno vodenje posameznika in s svojimi intervencami ne posegata »globoko« v človekovo osebnost. Terapevtski ukrepi naj bi bili nekako »površinski« za razliko od psihoterapije, ki naj bi v temeljih spreminjala posameznikovo osebnostno strukturo. Tovrstno razlikovanje med omenjenimi vrstami psihološke pomoči je stvar preteklosti, saj je dokazano, da na spreminjanje človekovega doživljanja in vedenja vplivajo zelo raznoliki dejavniki, npr., terapevtski odnos, aktualne življenjske okoliščine, socialna mreža… Ljudje smo izjemno učljiva bitja in lahko dosežemo trajne spremembe miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev ob relativno preprostih psiholoških postopkih. Ko se odločamo o vrstah psihološke pomoči ni potrebno, da podležemo stereotipom o »globinski« psihoterapiji, ki naj bi bila bolj učinkovita in »površinskem« psihološkem svetovanju, s katerim naj bi dosegli le kozmetične korekcije.

Beri dalje

Psihoterapevtski pristopi

V našem centru pri delu z ljudmi združujemo nekaj psihoterapevtskih pristopov. Z njimi se lahko seznanite tukaj:

  • Kognitivno vedenjska psihoterapija

    Temeljno izhodišče kognitivno vedenjske terapije je, da se ljudje ne odzivamo na dogodek kot tak, ampak na pomen, ki ga pripišemo dogodku. Naša čustva in vedenja so odvisna od interpretacij, s katerimi si razlagamo notranje in zunanje dražljaje (dogodke). Povezavo med mislimi, čustvi in vedenji, lahko ponazorimo z naslednjim primerom:
    Dogodek: med vožnjo v avtomobilu nenadoma začutim razbijanje srca, potenje in šibkost v nogah.
    Interpretacija: »Joj, kaj če je nekaj narobe z mojim srcem? Kaj če pravkar doživljam infarkt?«
    Čustvo: intenziven strah ali panika
    Vedenje: ustavim avto, pokličem nekoga od bližnjih, ali se odpravim na urgenco.

    Če bi bila moja interpretacija v opisanem primeru drugačna, na primer v smislu, »Aha, utrujena sem, dehidrirana, slabo sem spala, nič čudnega da se zdaj slabo počutim…«, bi bila tudi čustvena reakcija drugačna, ali pa je sploh ne bi bilo. Iz primera lahko razberemo, kako ljudje z razlagami notranjih ali zunanjih dogajanj izzovemo panično ali katerokoli drugo čustveno reakcijo. Ker so naša čustva in vedenja odvisna od interpretacij dogodkov in medosebnih odnosov, lahko različni ljudje v isti situaciji doživljajo zelo različna čustva. Predstavljajmo si, da se peljemo v avtomobilu z dvema sopotnikoma. Nenadoma proti nam zapelje avto in za las se izognemo nesreči. Nekdo od potnikov v tej situaciji pomisli: »Grozno, kakšne nevarnosti se dogajajo na cesti, to se lahko zgodi kadarkoli, vsi bi lahko umrli.« Posameznik s temi mislimi bo doživljal čustvo strahu ali groze. Njegov sopotnik v situaciji pomisli, da je voznik, ki je pripeljal nasproti, popoln kreten, ki ne zna voziti. Njegova čustvena reakcija je jeza. Tretji potnik pomisli: »Uf, kakšna sreča, da smo se izognili nesreči. Dobro se je izteklo!« - njegov odziv je olajšanje ali morda celo veselje, ker je ostal živ.

    Načini naših razlag dogodkov so odvisni od preteklih izkušenj, skozi katere smo si oblikovali svojevrstna mentalna sita, s katerimi zanemarjamo dejstva, ki niso v skladu z našimi osnovnimi prepričanji o sebi, drugih ali svetu, ali pa opažamo le tista dogajanja, ki potrjujejo naša življenjska pravila in stališča. Tako na primer oseba, ki je v osnovi prepričana, da ni sposobna ali da je manjvredna, v medosebnih odnosih in vsakodnevnem življenju zaznava večinoma neuspehe, neprijetne interakcije z drugimi ljudmi in ne verjame pohvalam.
    Na osnovi odnosov in izkušenj v preteklosti smo si vsi oblikovali temeljna prepričanja, pravila in poglede. Pogosto so tovrstna prepričanja in pravila zastarela in ne ustrezajo več sedanji situaciji ali okoliščinam, zato lahko v medosebnih odnosih zabredemo v številne nesporazume ali oblikujemo nezdrav način življenja.

    Kot je bilo uvodoma že povedano, se kognitivno vedenjska terapija v osnovi usmerja na spreminjanje človekovih interpretacij, misli, stališč in prepričanj – s tem pa posredno vplivamo na svoje čustvene reakcije in vedenja. Pot spremembe je lahko tudi nasprotna: če spremenimo neko doslej običajno vedenje v določeni situaciji, se z novimi izkušnjami spreminjajo tudi naša prepričanja in čustvene reakcije. Na primer, oseba, ki se boji, da bo rekla kaj neumnega in bo potem doživela kritiko, zavrnitev ali posmeh, je običajno v skupini ljudi tiho. Terapevt ji lahko pomaga, da se začne v skupini oglašati s takšnimi in drugačnimi pripombami in s tem postopno dobiva izkušnjo, da tudi nespametnim pripombam običajno ne sledijo katastrofične posledice, ki jih posameznik pričakuje. Tako začne spreminjati tudi svoje prepričanje (ki je nastalo nekoč v preteklosti), da bo ob napakah ali neumnostih zasmehovana ali zavrnjena.

    Kognitivno vedenjska terapija je razvila številne tehnike, metode, eksperimente in terapevtske naloge, ki posamezniku pomagajo na poti k zastavljenim terapevtskim ciljem in pri obvladovanju simptomov psihične motnje.
    Posebna vrednost kognitivno vedenjske terapije je ugotavljanje in ukinjanje vzdrževalnih dejavnikov anksioznih motenj in depresij. Tako je na primer pri anksioznih motnjah glavni vzdrževalni dejavnik izogibanje situacijam, ki vzbujajo tesnobo, pri depresijah pa umik in pasivnost.

    Kognitivno vedenjska terapija je strukturirana, kar pomeni, da terapevt in klient skupaj opredelita realno dosegljive cilje in njihovo izpolnjevanje tudi sproti preverjata. Teme terapevtskih seans so večinoma usmerjene na sedanjost in prihodnost. Kognitivno vedenjska terapija je kratkotrajna in pri različnih anksioznih motnjah in depresijah običajno traja 10 - 15 srečanj.

  • Sistemska psihoterapija

    Sistemske teorije v psihologiji poudarjajo, da je človek odnosno bitje in da lahko spremeni samega sebe, če spremeni svoje odnose. Nič, kar človek doživlja ali naredi, ni izolirano od drugih in okolja, ampak je v kompleksnih medsebojnih povezavah in součinkovanjih. Tako posameznika, ki se zaradi težav ali simptomov odloči za sistemsko psihoterapijo, vedno obravnavamo kot sistem, ki živi v odnosnih sistemih. Vsak človek je del družine, delovnega mesta, mreže prijateljev in znancev, kulture, naroda, itd.  Za sistemski psihoterapevtski pristop je torej značilen premik perspektive od intrapsihičnega na medosebno – vsako čustvo, vsak občutek razumemo in raziskujemo kot sporočilo drugemu. Terapevtske intervence niso usmerjene na vprašanja: »Kako se počutiš? Zakaj je problem nastal? Kaj se dogaja v tebi? Kaj je narobe?«, ampak je osrednjega pomena vprašanje: »Kako se problem vzdržuje in katere vzvode za njegovo rešitev lahko najdemo v odnosih s pomembnimi bližnjimi?«. Terapija se osredotoča na spreminjanje disfunkcionalnih komunikacijskih vzorcev.

    Neko neželeno doživljanje ali vedenje ima lahko funkcijo vzdrževanja ravnotežja v partnerskem odnosu, družini, organizaciji ali družbi. V praksi pogosto opazimo, da se z razrešitvijo težav pri posamezniku sprožijo težave pri drugem članu družine. Tovrsten neprijeten zaplet, ko je razrešitev ene težave povod za nastanek težave pri drugem članu sistema, nam ponazarja naslednji primer:
    Ženska je prišla v terapijo zaradi paničnih napadov, ob katerih je razvila številna izogibanja vsakdanjim življenjskim situacijam (agorafobija). Zaradi strahu pred paničnimi napadi ni šla nikamor več sama, ampak običajno v spremstvu kakšne druge osebe. Tako ni več samostojno opravljala raznih aktivnosti kot so nakupovanje, vožnja z avtom, opravki na raznih uradih, ni se udeleževala zabav.  Njeno življenje se je skrčilo na domača gospodinjska opravila, skrb za otroka in službo. Od doma je šla običajno le v spremstvu moža. V psihoterapevtskem procesu se je gospa naučila, kako si lahko pomaga ob doživljanju intenzivnega strahu, dobila je veliko spodbud glede lastnih sposobnosti, postopno je v svojem vsakdanjem funkcioniranju postajala vse bolj samostojna. V procesu njene »ozdravitve«, pa se je izkazalo, da mož postaja vse bolj ljubosumen. Tako se je v njenem življenju pojavil nov problem: moževi očitki in nadzorovanje. Šele, ko se je v psihoterapijo vključil tudi mož, se je njun odnos razvil v smeri ugodne razrešitve problema. Gospa je zdaj samostojna, mož pa ji zaupa.

    Za sistemsko psihoterapijo je značilno, da se v razumevanju in spreminjanju medosebnih odnosov ne osredotoča na enostranske vzročno posledične zveze v smislu: mamine prepovedi so vzrok za hčerkino uporniško vedenje ali hčerkin upor je vzrok za mamine prepovedi. Terapevta zanima predvsem krožna povezanost reakcij članov določenega odnosnega sistema (npr. družine). To pomeni, da je neka posledica hkrati tudi že vzrok za naslednjo posledico in pri tem ni smiselno ugotavljati, kaj je bilo prej - kokoš ali jajce. Sistemskega terapevta zanima, kako je mogoče nefunkcionalne ali neželene medosebne interakcije spremeniti v smeri želene rešitve, ki jo soustvarja skupaj s klienti. Zato se terapevt ne vpleta v diskusijo in medsebojno obtoževanje matere in hčerke, ki druga drugo krivita za svoje vedenje. Mama hčerko kritizira, ker se hči premalo uči; hčerka pa se ne uči, ker ji mama »kar naprej teži« in ne opazi nič dobrega. Preokvirjanja (nadomeščanje negativnih s pozitivnimi pomeni doživljanja in vedenja) in terapevtske naloge, ki jih sistemski terapevt pogosto predpiše članom sistema, predstavljajo spodbudo za spreminjanje ustaljenih, disfunkcionalnih komunikacijskih vzorcev, zaradi katerih so člani sistema prišli v terapijo.

    Ob opazovanju krožne povezanosti med pojavi je temeljna značilnost sistemske psihoterapije konstruktivističen pogled na svet. Konstruktivizem nas uči, da so vsebine našega zaznavanja (torej to, kar vidimo, slišimo, čutimo…) naše lastne konstrukcije in ne preproste preslikave zunanjega sveta. Svet je kompleksen in zaradi omejenosti naših čutil ga ne bomo nikoli dokončno spoznali1. Ko govorimo o realnosti, govorimo le o svojem opisu realnosti. Naša doživetja sveta in dojemanja medosebnih odnosov so naše zasebne konstrukcije. Sveta ne odkrivamo, ampak ga izumljamo. Človekove pretekle izkušnje, prepričanja in stališča določajo njegove zaznave. Tako na primer človek, ki je prepričan, da so drugi ljudje pokvarjeni in zlonamerni, v svojem življenju opaža le dogodke in situacije, v katerih se izrazijo negativna človeška vedenja. Dobronamernost nekaterih ljudi si razlaga kot pretvarjanje. V komunikaciji z drugimi ljudmi je previden in negativno nastrojen, zato je pogosto deležen neprijaznih odzivov, kar seveda podkrepi njegovo osnovno prepričanje. Njegove zaznave delujejo v smeri potrjevanja osnovnega koncepta: »Ljudje so pokvarjeni.«.
    Za človekov kognitivni sistem je značilno, da ustvarja stabilno notranje stanje. Četudi je posameznikov sistem predstav o sebi, drugih in svetu disfunkcionalen, mu kljub temu daje stabilnost, navidezno predvidljivost in varnost. S tem, ko se dogodki ali odnosi odvijajo v skladu z našimi predstavami, je svet manj kompleksen. Le malo ljudi pa se zaveda, da se dogodki ne odvijajo sami po sebi nekje tam zunaj, ampak jih na osnovi lastnih predstav ustvarjamo sami.

    V psihoterapiji nas konstruktivistična filozofija spodbuja k odgovornosti za lastne interpretacije in dejanja. Ker smo soustvarjalci sveta in s tem seveda tudi medosebnih odnosov, ne želimo za vsako ceno spreminjati drugih ljudi, ampak nam poglaviten izziv postanejo lastna vedenja, ki vedno vplivajo na odzive drugih ljudi. S spreminjanjem lastnih prepričanj in vedenj lahko pričakujemo spremembo v odzivanju naše okolice. Tako se lahko žena, ki zahteva, da mož neha piti, vpraša: »Kaj lahko naredim namesto običajnega kritiziranja in kuhanja mule, ko mož pije? Kako lahko jaz vplivam ali pripomorem k moževi treznosti?«

    Konstruktivistično usmerjen terapevt se v psihoterapiji le malo naslanja na obstoječe psihoterapevtske teorije in teorije psihopatologije. Zaveda se, da so te teorije opisi realnosti avtorjev določene teorije. Pri delu z ljudmi preverja svoje razumevanje klientovega razumevanja problema in se prilagaja njegovim idejam glede rešitve problema. To pomeni, da se ne postavlja v pozicijo strokovnjaka, ki edini ve, kaj so zdrave in dobre spremembe za klienta. V ospredje terapevtskega procesa ne postavlja teorij, npr. teorij o funkcionalni, zdravi osebnosti (npr. o genitalni strukturi osebnosti), avtonomnosti, spontanosti in intimnosti, niti teorije o možnih strukturnih spremembah osebnosti. Teorije uporablja skromno in previdno, predvsem zato, da se sam orientira in ureja svoj zemljevid sveta in ga ne vsiljuje klientu. V terapevtskem procesu je pomembno, da klient sam opredeli želeni cilj in preveri svojo motivacijo za doseganje tega cilja. Pri dogovarjanju glede želenega razpleta problema terapevt upošteva uresničljivost zastavljenega cilja, sicer pa se prilagaja klientovi odločitvi o želeni spremembi. To konkretno pomeni, da lahko terapevt, ki dela s klientom, ki ima težave s prekomernim pitjem alkohola, v začetni fazi terapije sledi klientovemu cilju, da bi shujšal. Ne glede na to, da terapevt vidi težave z alkoholom kot pomembne, se ne zapleta v prepričevanje o nujnosti razrešitve problema alkoholizma, ki ga klient (zaenkrat) ne vidi oz. ni motiviran za spremembo .

    V sistemski psihoterapiji je terapevt pri svojem delu usmerjen na klientove vire – na njegove telesne in duševne sposobnosti, kompetentnost, zdrave dele osebnosti, seveda pa tudi na zunanje vire kot so socialna mreža, materialni pogoji, itd. Pri razreševanju problema so viri bistvenega pomena, kajti pretekle izkušnje in sedanje lastnosti in veščine lahko pomagajo človeku korakati proti zastavljenemu cilju. Poudarjanje virov tudi krepi človekov občutek lastne vrednosti, kompetentnosti za življenje in ga spodbuja k razvijanju notranjih potencialov. S tem se težišče psihoterapevtskega procesa prenese iz problema na rešitev.

    V vsakdanjem življenju vsi delujemo na osnovi temeljnih prepričanj o svetu, sebi in drugih in kot je bilo že omenjeno, si jih kar naprej potrjujemo. Tudi psihoterapevti v tem pogledu nismo nič drugačni. Naše teorije nas oblikujejo in določajo, kaj bomo pri klientih opazili in kakšne oblike pomoči mu bomo ponudili. Psihoterapevtske teorije, ki jih je med svojim šolanjem osvojil terapevt, delujejo kot mentalni filtri, ki ohranjajo stabilnost terapevtove kognitivne strukture. Tako se lahko zgodi, da v skladu z neko terapevtsko teorijo pacienta in njegove probleme prilagajamo teoretičnim konceptom, na osnovi katerih delamo. Vsaka psihoterapevtska teorija namreč uči, kaj je v človekovi osebnosti zdravo, normalno in želeno, kakšni naj bi bili zdravi medosebni odnosi in predlaga principe in metode spreminjanja človeka, ki je prišel v terapijo. To pa je lahko v nasprotju s klientovimi željami, interesi in motivi in se pogosto konča s pacientovimi »odpori«, zaradi katerih lahko terapijo tudi prekine. Razlogi za neuspešno terapijo se neredko pripišejo pacientu, češ, da je preveč moten, nezrel, nemotiviran, da ima od simptomov preveč sekundarnih koristi, itd. Mnoge družinske terapije, ki slonijo na učenjih in delu Miltona H. Ericksona, vidijo razloge za klientov odpor v nefleksibilnosti terapevta, ki se je zagozdil v svojih teorijah in začel delovati v smislu »več istega«.

    Terapevtova ujetost v teoretične dogme določene psihoterapevtske šole določa terapevtovo razumevanje klientovih težav in predpisuje postopke, kako te težave odpraviti. Za razliko od tradicionalnih psihoterapevtskih pristopov pa sistemski terapevti svoj kompas uravnavajo po klientih in ne po teorijah ali pravilih. Kibernetika psihoterapije predlaga, da psihoterapevt preverja in spreminja predpostavke teorij, na katere se naslanja – to je psihoterapija psihoterapije.

    Sistemska psihoterapija je odličen pristop v obravnavi družinskih in partnerskih težav. S poudarjanjem človekovih zdravih potencialov in usmerjenostjo k rešitvi pa je seveda nepogrešljiva tudi v individualni psihoterapiji, kjer pa tudi daje velik poudarek človekovi vpetosti v odnosne mreže.

    1. Predstavljamo si lahko, da je bilo razlaganje in poznavanje različnih bolezni pred izumom mikroskopa precej različno od današnjega; ljudje niso vedeli, da mikroorganizmi sploh obstajajo
  • Transakcijska analiza

    Transakcijska analiza je izpeljanka psihoanalize. Svoj razcvet je doživljala pod vplivom humanističnih gibanj v ZDA v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Transakcijska analiza kot teorija osebnosti in komunikacije se je iz okvirjev psihoterapije razširila na druga področja človekove dejavnosti. Tako se njeni temeljni koncepti in tehnike uporabljajo tudi v svetovanju, vzgoji in v organizacijski psihologiji.
    Transakcijska analiza kot teorija pojasnjuje razvoj in strukturo osebnosti. Raziskuje vzgojne vplive iz otroštva na človekove sedanje vzorce doživljanja in vedenja, ki so pogosto pomembni dejavniki v razvoju in/ali vzdrževanju nekaterih duševnih motenj.

    Eden izmed najpomembnejših konceptov transakcijske analize so ego stanja, ki si jih lahko (zelo poenostavljeno) predstavljamo kot dele naše osebnosti. V enem delu naše osebnosti so shranjene vsebine, ki smo jih v preteklosti prevzeli od drugih pomembnih ljudi, na primer od staršev, vrstnikov, učiteljev, itd. Ta del osebnosti se imenuje Starš in ko smo v egu stanju Starša se vedemo kot neka oseba iz naše preteklosti, katere pravila, stališča, čustvene in vedenjske vzorce smo ponotranjili. Ko funkcioniramo iz ego stanja Otroka podoživjamo pretekle izkušnje ali se vedemo na način kot smo ga razvili nekoč v otroštvu. Ko delujemo iz ego stanja Odraslega je naše mišljenje, čustvovanje in vedenje prilagojeno sedanjosti, brez vplivov preteklih doživetij.
    V našem osebnostnem funkcioniranju se ego stanja Otroka in Starša aktivirata v situacijah, ki nas spominjajo na določene pretekle dogodke, odnose ali okoliščine. Način delovanja ego stanj lahko prikažemo s primerom gospodične in psa:
    Gospodična se sprehaja po parku in k njej priteče kuža, ki jezno laja in renči. Gospodična se močno prestraši – v trenutku začuti razbijanje srca. Takoj želi pobegniti. Racionalno ve, da ji majhen kuža ne more storiti nič resnega, kljub temu pa se v situaciji odzove enako kot če bi bilo ogroženo njeno življenje. Razumski argumenti, da se ne dogaja nič groznega, je v tem trenutku ne pomirijo. Njena čustvena reakcija ni prilagojena trenutni realni situaciji, zato predvidevamo, da se je gospodična na psa odzvala iz ego stanja Otroka ali Starša - reakcija iz Odraslega bi bila namreč drugačna: ob pasjem laježu bi postala pozorna, morda previdna, vendar bi mirno nadaljevala pot. Od kod torej nerazumljiv strah ob renčanju psička? Situacija je sprožila nek zastarel odziv. Ker poznamo zgodovino omenjene gospodične vemo, da jo je pri štirih letih napadel pes; takrat se je močno prestrašila in od tega dogodka naprej, postane panična vedno, ko sreča glasnega psa1.  V trenutku, ko je gospodična panična ob srečanju s psom, je v ego stanju Otroka, saj podoživlja neko preteklo situacijo. Njena panična reakcija pa bi lahko imela tudi neke druge vire. Predstavljajmo si, da je deklica odraščala ob mami, ki je postala panična ob vsakem srečanju s psom. Mamino panično reakcijo je deklica ponotranjila in se sama začela ob bližnjih srečanjih s kužki obnašati enako. Mamina reakcija je na osnovi psihološkega mehanizma internalizacije ali pa na osnovi učenja po modelu postala njena lastna reakcija in je zdaj shranjena v njenem egu Starša. Torej: v določenih situacijah se gospodična nenadoma obnaša kot njena mama v preteklosti, kar pomeni, da se je aktiviralo njeno ego stanje Starša.

    V vsakdanjem življenju pogosto reagiramo iz različnih ego stanj in običajno se tega niti ne zavedamo. To je lahko dokaj moteče v medosebnih odnosih, ko se v odnosu do partnerja, sodelavca ali avtoritete odzovemo iz ego stanja Otroka ali iz Starša. Po teoriji transakcijske analize so prilagojene reakcije tiste, ki izhajajo iz ego stanja Odraslega in niso obremenjene z doživljanji iz preteklosti. Tudi ego stanje Odraslega vključuje vsebine iz preteklosti, vendar le tiste, ki so funkcionalne v raznih sedanjih situacijah. Na primer, nekoč smo se naučili, da pogledamo levo in desno preden prečkamo cesto. Tako vedenje je funkcionalno v sedanjosti in je del ego stanja Odraslega, čeprav ima svoje vire v preteklosti.

    Z razvojem koncepta ego stanj se je v transakcijski analizi razvijala tudi teorija komunikacije. Ljudje v medosebnih odnosih delujemo iz enega od ego stanj, tako da lahko s sogovornikom izmenjavamo sporočila na nivoju Odrasli – Odrasli, Starš – Otrok, Otrok – Otrok … (in vse ostale možne kombinacije). Osnovna enota komunikacije je transakcija, ki je sestavljena iz sporočila ene osebe drugi, odgovora druge osebe prvi ter odgovora prve osebe na odgovor druge osebe.

    Analiza transakcij je namenjena spreminjanju medosebne komunikacije, predvsem razreševanju nesporazumov, ki nastanejo na osnovi prikritih (psiholoških) sporočil v odnosu med dvema ali več osebami. Posameznikovo sporočilo na besednem (socialnem) nivoju, na primer »Kam si dala mojo sivo srajco?«, lahko v podtonu vsebuje prikrito psihološko sporočilo v smislu »Že spet si zamešala moje stvari.«. V omenjenem primeru se bo žena odzvala na prikrito sporočilo - kritiko, ki jo je razbrala iz moževe neverbalne komunikacije (na primer, očitajoč pogled ali oster ton glasu), čeprav je bilo sporočilo zgolj na besednem nivoju izraženo v smislu iskanja informacije. Medosebna komunikacija je torej v veliki meri določena s posredovanjem prikritih sporočil, na katera se v komunikaciji odzivamo. Pomembna značilnost analize transakcij je ugotavljanje, iz katerega ego stanja se v komunikaciji odzivamo. Običajno na sporočilo iz ego stanja Starša druge osebe avtomatično reagiramo iz ego stanja Otroka. Tako se pogosto na kritiko v smislu »Aha, spet ste zamudili.« odzovemo z opravičevanjem ali kljubovanjem, ki so pogosto reakcije Otroka. Običajno pa se ne zavedamo, da lahko potek komunikacije spremenimo z zavestno reakcijo iz nekega drugega ego stanja. Razkrivanje prikritih sporočil,  možnost izbire in sprejemanje odgovornosti za lastne reakcije v medosebnih odnosih so pomembne veščine, ki jih uči transakcijska analiza.

    Drugi pomembni koncepti, ki na tem mestu niso posebej opisani, so teorija življenjskega scenarija, teorija potrditev, psihološke igre in mnogi drugi teoretični modeli, ki so zelo dobrodošli v procesu spreminjanja lastnega osebnostnega funkcioniranja in medosebnih odnosov. Transakcijska analiza je dobrodošel teoretični okvir in veščina v obravnavi osebnostnih motenj, še posebno pa v vzgojnem svetovanju, saj med drugim dobro pojasnjuje vpliv zdravih in disfunkcionalnih prepovedi in zapovedi pri vzgoji otrok.

    1. Njena čustvena reakcija se je utrdila po principu klasičnega kondicioniranja.
  • Nevrolingvistična psihoterapija

    Nevrolingvistično programiranje (v nadaljevanju NLP) je teoretični model, ki proučuje strukturo človekove subjektivne izkušnje. Ukvarja se s procesi zaznavanja (nevro-), strukturo jezika, ki opredeljuje naše notranje doživljanje (-lingvistično) in obrazci vedenja (programiranje). Nevrolingvistično programiranje se je razvilo na osnovi opazovanja dela uspešnih psihoterapevtov. Avtorje NLP modela je zanimalo, kako učinkoviti terapevti pomagajo svojim klientom, da naredijo dramatične življenjske spremembe. Ugotavljali so skupne dejavnike, ki botrujejo učinkovitosti psihoterapije, ne glede na različna teoretična ozadja posameznih psihoterapevtov.
    Predvsem zaradi modela uspešne komunikacije in učinkovitih strategij za doseganje ciljev, se je NLP iz področja psihoterapije razširil na sorodne veje človekove dejavnosti, tako da se danes NLP uporablja v psihološkem svetovanju, pedagogiki, še posebno pa je popularen na področju managementa.

    Na tem mestu omenjam le nekaj izmed številnih zelo ustvarjalnih konceptov nevrolingvističnega programiranja, ki lahko pomembno izboljšajo kvaliteto človekovega življenja in bistveno prispevajo k razrešitvam čustvenih stisk predvsem pa k spremembi neželenih vedenj ali doživljanj.

    Nekaj o naših zemljevidih sveta…

    Ljudje se odzivamo na notranjo izkušnjo, ne na realnost. Vsak človek v teku svojega življenja razvija svoj individualni model sveta, ki temelji na njegovih zaznavnih, socialnih, osebnih izkušnjah in njihovi jezikovni predelavi.
    Skozi življenje krmarimo na osnovi svojega zemljevida sveta. V nekaterih življenjskih okoliščinah ali odnosih se zagozdimo, ker je naš zemljevid, ki nam predstavlja določeno področje, pomanjkljiv. Če je v posameznikovem zemljevidu sveta na primer jeza označena kot nekaj primitivnega, slabega ali nesprejemljivega, se bo v medosebnih odnosih pogosto podrejal, popuščal in le s težavo uresničeval svoje želje. Koristneje bi bilo, če področje jeze, na svojem zemljevidu spremeni in obogati. Ko v svojem zemljevidu jezo označi kot koristno čustvo in opredeli zdrave načine izražanja jeze, mu to prinese številne prednosti.  Zdaj lahko energično in bolj neposredno izrazi svoje zahteve in želje, postavi meje v odnosih z drugimi, kar mu v življenju prinese novo kvaliteto. 
    Na osnovi življenjskih izkušenj spontano sami dopolnjujemo in spreminjamo svoje zemljevide, ki so sčasoma vse bolj bogati. Skozi življenje preizkušamo nove in nove poti, ko pa ugotovimo katere so dobre, jih običajno kar naprej uporabljamo. Nekatere steze in poti postanejo del naše vsakodnevne rutine, postanejo navade. To samo po sebi ni slabo. Ko pa se pokrajina spremeni, se izkaže , da so nekatere ustaljene poti naporne in morda povsem neuporabne. V takšnih okoliščinah je dobro, da raziščemo pokrajino in v zemljevid vnesemo nove steze. To lahko storimo sami ali s pomočjo psihoterapevta. 
    Dobri mentalni zemljevidi so tisti, na katerih je vrisanih kar največ poti.


    Kako so naša vedenja, tudi tista, ki jih ne maramo, smiselna…

    Naša vedenja niso naključna. Z vedenji vselej želimo nekaj doseči, čeprav se tega ne zavedamo vedno. Tudi neželena vedenja ali simptomi, zaradi katerih ljudje pridejo v psihoterapijo, imajo zanj smisel. Trajne spremembe vedenja so običajno mogoče pod pogojem, da upoštevamo korist, ki jo ima posameznik od določenega vedenja. Če na primer človeku kajenje prinaša relaksacijo ali užitek, je najbolje, da osnovni cilj tega vedenja obdržimo in vedenje nadomestimo z nekim drugim, bolj funkcionalnim vedenjem. 
    Večina ljudi si težko predstavlja, da bi lahko imela nesprejemljiva vedenja, kot so na primer poniževanje, nasilje in podobno, v ozadju nek dober namen. Vendar se običajno izkaže, da ga imajo. Starš, ki našeška otroka, ker je v trgovini ukradel liziko, želi doseči, da otrok preneha s takim vedenjem. Oseba, ki v konfliktu postane žalostna ali pa kuha mulo, želi, da partner popusti, se ji opraviči ali ugodi njeni želji. Nameni nekega vedenja so torej lahko dobri, načini uresničevanja cilja pa so pogosto nezdravi ali socialno nesprejemljivi.
    Namenov, ki stojijo v ozadju vsakega vedenje se pogosto ne zavedamo. V psihoterapiji jih razkrivamo, saj na ta način veliko lažje spremenimo neko vedenje, razrešimo notranji ali medosebni konflikt.

    Razum in telo sta sistem. Sta dve različni ekspresiji ene osebe…

    Razum in telo sta v interakciji, nenehno vplivata drug na drugega. Če razmišljamo optimistično, to vpliva na fiziološka dogajanja v telesu. Večini ljudi je znano, da smeh v človekovem organizmu delujejo antistresno. Blagodejni fiziološki učinki pa nam povratno spet prinesejo več dobrega razpoloženja in svetlih misli.
    V trenutku, ko ocenimo, da smo v nevarnosti, se v telesu aktivira simpatikus, ki pripravi organizem na akcijo. Naše misli, predstave, čustvena stanja in vedenja imajo svoje fiziološke vzporednice, zato ni presenetljivo, da se človek, ki veliko premleva o problemih ali si v mislih ustvarja možne bodoče katastrofe,  začne sčasoma tudi telesno slabo počutiti.
    Poznavanje povezave med umom in telesom je v psihoterapiji zelo pomembno. Ko predlagamo depresivnemu pacientu, ki sključen sedi na stolu, da vzravna svojo telesno držo in se rahlo, pa četudi kislo nasmehne, bo to v njem izzvalo prijetnejše doživljajsko stanje. Ko ga spodbujamo, da nam pripoveduje o prijetnih in sproščenih (pa četudi kratkotrajnih) doživljanjih v njegovem življenju, lahko upravičeno pričakujemo, da bo to blagodejno vplivalo na njegove telesne procese, kar pa bo imelo povratne učinek na vsebino njegovih nadaljnjih misli.
    Kadarkoli spremenimo svoje vedenje ali telesno držo, se s tem spremenijo tudi naše misli in čustva. Če se vedemo kot da smo dobre volje in pri tem nekaj časa vztrajamo, običajno ne bomo niti opazili, da je to res postalo naša trenutna doživljajska realnost.

    Obrnimo domišljijo sebi v prid…

    Ljudje imamo izjemen dar predstavljivosti. Če zapremo oči, lahko vidimo, slišimo ali čutimo situacijo, ki smo jo doživljali v preteklosti. Zelo živo si lahko predstavljamo tudi bodoče situacije. V svojih glavah igramo vloge v zgodbah, ki so se ali pa se niso nikoli zgodile. Fantazije in sanjarjenja so sestavni del našega življenja in se na njih tudi čustveno odzivamo. Čeprav nas tega niso nikoli učili, se mnogi ljudje zavedajo izjemnega vpliva predstav na naše čustvovanje in vedenje ter na izid mnogih situacij v vsakdanjem življenju. Delovanje človeških možganov je ciljno usmerjeno in ko jim ponudimo določeno predstavo, se aktivirajo zavestni in nezavedni procesi, ki težijo k uresničitvi predstave. Študent, ki si pred izpitom predstavlja, kako bo dobil vprašanja, na katera ne bo znal odgovoriti in doživi miselno blokado, ob tem pa še zadrhti zaradi profesorjevega ponižujočega pogleda, nehote zlorablja svojo domišljijo. V skladu s ciljno usmerjenostjo delovanja možganov, obstaja večja verjetnost, da se bo predstava, ki si jo je tako živo izoblikoval, tudi uresničila. Drug študent, ki si v svoji glavi pred izpitom odvrti film, v katerem sam doživlja sproščenost, vidi sebe, ko se rokuje s profesorjem, zbrano odgovarja na vprašanja in mirno pove, kadar nečesa ne zna, bo k izpitu pristopil z optimistično notranjo držo, zato se bo lažje zbral, s tem pa se seveda poveča verjetnost, da bo izpit uspešno opravil.
    Sami izbiramo filme, ki si jih vrtimo v glavi. Stari kitajski pregovor pravi: »Ni mogoče spremeniti, da ptiči strahu in skrbi ne bi preletavali naše glave, vendar lahko preprečimo, da bi si v naših laseh spletali gnezda.« Nekateri ljudje so pred pomembnimi dogodki pravi mojstri v zastraševanju samih sebe. Običajno imajo njihove predstave korenine v preteklih neugodnih situacijah (npr. miselna blokada med javnim nastopanjem, panični napad v avtu, trgovini, kinu…). Neredko je navada negativnega predstavljanja bodočih situacij povezana tudi s prepričanjem, da če človek pričakuje dobro, se bo zgodilo ravno nasprotno. Nekateri ljudje si ne dovolijo sanjariti ali pričakovati pozitivnih izidov bodočih situacij, da ne bi bili kasneje razočarani. In tudi če bi res bili razočarani? Razočaranje je neprijetno čustvo, ki mine in ga v vsakem primeru preživimo. Glede na to, da neprijetna čustva niso življenjska katastrofa, je škoda, da bi se dneve ali tedne morili z negativnimi pričakovanji ali strahovi, samo zato da bi se zavarovali pred morebitnim razočaranjem. 
    Človekova sposobnost predstavljanja ima v psihoterapiji zelo pomembno vlogo. V imaginaciji lahko odigravamo spretnosti in veščine, ki se jih želimo naučiti; izrazimo čustva, ki so morda za nas nesprejemljiva; se izpostavimo situacijam, ki nam vzbujajo tesnobo in jim dodamo prijetne aspekte; vzpostavimo komunikacijo z nezavednimi deli naše osebnosti – vse te in mnoge druge imaginacijske aktivnosti, ki jih terapevt spodbuja pri klientu, imajo pogosto pozitivne učinke in seveda pomembno vplivajo na klientovo doživljanje v vsakdanjem življenju.

    Nevrolingvistična psihoterapija ponuja kreativne, učinkovite tehnike in koncepte v obravnavi raznovrstnih čustvenih in vedenjskih težav. Model uspešne komunikacije, usmerjenost na vire, prijazni načini ravnanja z nezavednim, uporaba zakonitosti učenja in proučevanje jezikovnih struktur, ki določajo človekovo notranjo izkušnjo, so le nekatere odlike tega modernega, integrativnega terapevtskega pristopa. Žal je nevrolingvistična psihoterapija v strokovnih krogih (klinična psihologija, psihiatrija) zaradi nepoznavanja zaenkrat še dokaj obroben pristop v obravnavi duševnih motenj.

Psihoterapevtske modalitete

Psihoterapevtske modalitete so oblike psihoterapevtskega dela z ljudmi.

Znotraj vsakega psihoterapevtskega pristopa je način dela s klienti lahko:

  • individualen: psihoterapija s posameznikom;
  • skupinski: posameznik se vključi v terapevtsko skupino. Nekatere terapevtske skupine so sestavljene tako, da so v njih vključeni člani s podobnimi težavami. Terapevtsko skupino pa lahko sestavljajo tudi člani z raznolikimi čustvenimi težavami in terapevtskimi cilji. Sestava, trajanje in način dela v skupini je odvisen od osnovnega namena skupine. Nekatere skupine so lahko predvsem psiho-edukativne, druge so namenjene podpori in usmerjanju njenih članov, terapevtske skupine v ožjem smislu besede pa so namenjene razreševanju posameznikovih čustvenih in vedenjskih težav;
  • partnerski: psihoterapevt dela s parom;
  • družinski: psihoterapevt dela z družino. Za nekatere družinske terapije je značilno, da družino obravnavata ko-terapevta. V nekaterih centrih za družinsko terapijo so lahko za screenom med terapevtsko seanso prisotni tudi drugi terapevti ali supervizorji, s katerimi se terapevt med potekom terapevtskega srečanja posvetuje.

 

Beri dalje

Potek psihoterapije

Psihoterapija poteka skozi pogovor. Začenja se s klientovo opredelitvijo težav zaradi katerih je poiskal psihološko pomoč. V začetni fazi psihoterapije klient in terapevt skupaj določita terapevtske cilje – to je možne rešitve problema ali spremembe, ki bi jih rad v terapevtskem procesu dosegel klient.

V nadaljevanju psihoterapije terapevt pomaga klientu spreminjati tiste poglede, prepričanja ali notranja pravila, ki predstavljajo oviro na poti doseganja cilja in utrjuje vse tisto, kar lahko pomaga razrešiti težavo. Tako se lahko na primer klient, ki je prišel v terapijo zaradi izgorelosti uči, kako poskrbeti zase, spreminja svojo ustrežljivost v odnosih do drugih, se uči izražati želje in zahteve v odnosih z drugimi in podobno. Pogosto se terapevt in klient dogovorita za terapevtske naloge, ki jih klient izpelje v času med seansami. To so lahko novi odzivi ali vedenja v medosebnih odnosih; aktivnosti, ki ugodno vplivajo na razpoloženje; beleženje prijetnih dogodkov ali čustev; samo-pohvale in pohvale drugih, itd.

Trajanja psihoterapije ni mogoče napovedati, saj ljudje napredujejo ali se spreminjajo z različnim tempom. Terapija je zaključena, ko so izpolnjeni terapevtski cilji oziroma, ko je težava, zaradi katere je klient prišel, razrešena. Kratkotrajne terapije kot so na primer kognitivno vedenjska terapija ali k rešitvam usmerjeni pristopi za izpolnitev terapevtskih ciljev običajno predvidevajo 10 – 15 terapevtskih seans.

Terapevtska srečanja običajno potekajo enkrat tedensko po eno uro. Dobre terapevtske rezultate prinašajo tudi obiski trikrat mesečno, v zaključni fazi terapije pa se seanse odvijajo enkrat na 14 dni ali celo enkrat mesečno.

Beri dalje